DOBRODOŠLI V RONKAH
Občina Ronke, ki jo poleg mestnega središča sestavljajo še zaselki Selce, Romjan in Soleščan, je eno izmed središč tržiškega sodnega okraja, ki leži neposredno ob vznožju kraške planote, v spodnji Soški dolini. Usoda širšega območja, na katerem se kraj nahaja, je vplivala na razvoj kraja samega: poselitvam v prazgodovini in rimski dobi sledi nadvlada Oglejskega patriarhata, pod katerim je kraj ostal do leta 1420, ter padec pod Beneško republiko vse do leta 1797. Po kratkem obdobju francoske okupacije, je ozemlje leta 1815 prešlo pod oblast Avstrijskega cesarstva in nato leta 1918 pod Italijo. Območje je od nekdaj predstavljalo stičišče pomembnih tranzitnih poti med severno Italijo in srednjo ter vzhodno Evropo. Od srednjega veka dalje sledimo razvoju kmetijske dejavnosti, od konca 19. stoletja pa prične prevladovati industrija.
Središče Ronk in bližnji zaselki se v pisnih virih prvikrat omenjajo v obdobju med 10. in 13. stoletjem (Ronke leta 976, zaselki med leti 1270 in 1300), čeprav je znano, da je bil kraj poseljen že v starejših obdobjih. Najdba nekropole in drugih ostankov potrjuje človeško prisotnost v Ronkah že v predrimski dobi, v obdobju širitve gradiščanske civilizacije na tržiškem krasu. Pod Rimljani je bilo območje sestavni del oglejskega podeželskega teritorija. O tem pričajo najdbe po vsem občinskem teritoriju.V tistem času je tod potekala “via Gemina”, glavna prometna pot, ki je vodila na vzhod. Pri kraju Coket (Sochet) je omenjena cesta prek dolgega kamnitega mostu prečkala vodni tok (verjetno starejši rokav izliva reke Soče). Na poljih med današnjimi zaselki Ronke in Soleščan so bili leta 1987 najdeni ostanki velike podeželske vile, ki je bila naseljena med 1. stoletjem pr. Kr. in 3. stoletjem po Kr. ter v tistem obdobju tudi večkrat prenovljena. Najdba je na ogled v lokalnem arheološkem muzeju na Trgu sloge (Piazza della Concordia).
Naselbine v današnji obliki so se razvile od poznega srednjega veka dalje. Stoletna kmetijska dejavnost je pustila neizbrisen pečat na tlorisu urbnih središč in podeželja: Ronke so se razširile na številne ruralne predmestne zaselke (Cao de sora, Cao de mezo, Cao de soto). Na takratno preposto arhitekturo spominjajo nekateri značilni elementi, ki so še dandanes sestavni del podobe sicer sodobnega kraja in so vidni v številnih delih naselij: nizki kamniti zidovi (i muretibraide).
Vsak zaselek je imel svoj verski objekt. Primer dobro ohranjene cerkve je cerkev svetega Štefana v Romjanu, ki je bila v današnji obliki zgrajena leta 1558 na temeljih že obstoječe manjše zgradbe. Značilnosti cerkve so: pročelje zvonaste oblike, portik in visok zvonik na preslico, podprt z mogočnimi kamnitimi stebri. Notranjost krasijo dragocene freske. Večina je delo furlanskega slikarja Sebastiana Secanteja iz obdobja med letoma 1575 in 1576.
Cerkev svetega Tomaža v Soleščanu, skrita med vaškimi hišami, je zgrajena v enakem stilu, le da ima preprostejše, bolj linearno pročelje. Ostale verske zgradbe podobnih oblik so postale žrtve časa in jih danes ni več (sv. Silvester, sv. Vito, sv. Lenart). Župnijska cerkev svetega Lovrenca je bila večkrat dograjena. V današnji obliki in velikosti je bila zgrajena leta 1780 (restavrirana po prvi svetovni vojni). Iz 18. stoletja izhaja tudi današnji videz cerkve svetega Dominika v Selcah. Pred nekaj leti je ob njej zrasla nova cerkvena stavba. Cerkev svete Trojice se nahaja na istoimenski ulici v Ronkah in je prikupna zgradba z baročnim pridihom in centralnim tlorisom. Zgrajena le bila leta 1759 kot zasebna kapela grofov Pianese.
Dejavnost na podeželju je bila v preteklosti zgoščena okrog gosposkih posestev, ki so bila ponavadi sestavljena iz gospodarjevega doma, gospodarskih poslopij, dvorišč in brajd. Kljub predelavam, ki jim je bila podvržena večina poslopij tekom stoletij, so le-ta zaradi dodelanih detajlov in strukturne podobe zgradb še vedno prepoznavna v splošnem arhitekturnem pogledu. Omeniti velja vilo Mantico iz 17. stoletja, danes poimenovano vila Meterc, ki se nahaja v Soleščanu, obdana z mogočnim drevjem in povezana s svojimi posestvi z dolgo ravno poljsko potjo. Enako velja za dvorec Girardi, danes imenovan Fabris, na Trgu Oberdan v Ronkah, ki je prav tako iz 17. stoletja. Naj omenimo še kompleks zgradb družine de Dottori v ulici 24. maja, ki je nastal v 18. stoletju in ga sestavljajo mogočen obcestni dvorec s serijo prizidkov ter dragoceno obzidje, ki ograjuje brajdo, in v katerega je vzidan del ostankov rimskega mostu, najdenega pri kraju Coket (Sochet) na zemljiščih v lasti omenjene družine. Večje število vil je bilo zgrajeno po letu 1800, vendar večinoma niso več vezane na kmetijsko dejavnost. Posebej izstopa vila Vicentini, kasneje Miniussi, na Trgu enotnosti (piazza Unità), v kateri je danes sedež Tržiškega kulturnega konzorcija. Gre za prikupen neoklasičističen dvorec s povzdignjenim vrtom na sprednji strani in okrasnim bočnim stolpom. Med leti 1829 in 1835 ga je dal zgraditi Giacomo Vicentini, funkcionar gradbenega podjetja Fabbriche Edili iz Trsta. Vrt je ob straneh ograjen s slikovitim obzidjem, na katerem so upodobljene prekrivajoče se arkade, medtem ko se v ozadju vile nahaja rastlinjak, podprt s kamnitimi stebri, ki so pripadali tam stoječi starejši cerkvi.
Na desni omenjene vile opazimo vilo Carlo, elegantno stanovanjsko palačo skorajda klasičnih geometričih razmerij. Tudi ta je iz leta 1835. V njej je domovala francoska plemiška družina Morè de Pontgibaud, ki je leta 1791 pod psevdonimom Labrosse pribežala v Trst. Bili so lastniki velikih kmečkih posestev po vsej spodnji Soški dolini. Na žalost je bilo uničeno krilo poslopja, ki je varovalo, daleč od domovine, dragoceno družinsko pinakoteko (prepeljano v Francijo že leta 1872). Prav tako je izginila zbirka rimskih najdb, izkopanih na posestvu Labrossovih v Škocjanu ob Soči, ki je bila do leta 1956 razstavljena ob ogradi ene njihovih brajd v Ronkah.
Jasni znaki določenega arhitekturnega razvoja v poznem 19. stoletju so dobro vidni tudi na drugih manjših gosposkih zgradbah v kraju. V Ronkah je posebno opazna vila Ragusin v ulici D’Annunzio (danes restavracija) in hiša Blasig (imenovana “grad”) v ulici Mazzini. V Selcah najdemo kompleks Corbatto, kaseneje imenovan Cappelletti, ki je nastal v 19. stoletju s prenovitvijo starejših zgradb. Dobro sta ohranjeni dve stavbi v Rimski ulici (via Roma) v Ronkah: hiša Blasig, obdana z izredno negovanim vrtom, v kateri je domoval bivši župan Alessandro Blasig; ter manjša bela vila de Dottori. Vila, ki je v začetku 19. stoletja pripadala amdiralu avstrijske mornarice von Hinku, pa je danes na žalost prepuščena propadu in prekrita z bujno vegetacijo zapuščenega parka.
Od polovice 19. pa do začetka 20. stoletja so bile Ronke z okoliškim teritorijem deležne naglega razvoja in velikih sprememb. Leta 1850 so Ronke pridobile status samostojne občine, v katero so bili vključeni tudi okoliški zaselki. Leta 1860 so Ronke dobile prvo železniško postajo (Ronke sever) na progi Trst – Videm – Benetke, kateri leta 1906 sledi druga postaja (Ronke jug) na progi Trst – Cervignano – Benetke. Družbeno ekonomska podoba kraja se je spreminjala polagoma, predvsem po zagonu prvih industrijskih obratov na tržiškem območju: še posebno po odprtju tržiške ladjedelnice leta 1908, pa tudi bombažne predilnice v Romjanu, ki je pričela s proizvodnjo leta 1884. Poslopja bivše predilnice so bila pred kratkim obnovljena ter predstavljajo danes redek primer ohranjene industrijske arheologije. Leta 1906 je bil med Zagrajem in Tržičem, prek Ronk, speljan prekop de Dottori, ki je dal pomemben zagon lokalni industriji in kmetijstvu, zahvaljujoč racionalnemu namakalnemu sistemu ter električni energiji, ki jo je proizvajalo nekaj hidroelektričnih central (katerih danes ni več). Med razgibanimi dogodki velja omeniti aretacijo iredentista Guglielma Oberdana leta 1882 v eni od krajevnih gostiln. Občina je bila leta 1912 z odlokom, cesarsko listino cesarja Franca Jožefa povzdignjena v status predmestnega naselja.
Prva svetovna vojna je prinesla s seboj grozote in uničenje, še posebej med letoma 1915 in 1916, ko so bile bližnje kraške vzpetine prizorišče najhujših soških front in so se prebivalci znašli neposredno v drugi bojni liniji. Dobršen del prebivalstva je bil evakuiran v štajerski kraj Wagna, enega od dveh krajev, s katerima so Ronke danes pobratene. Nepremičnine so utrpele nepopravljivo škodo.
Tipičen primer počasne obnove je občinska zgradba, zasnovana v neo-srednjeveškem italijanskem slogu, v začetku dvajsetih let, na današnjem Trgu enotnosti (Piazza Unità). Občina je pridobila svoje današnje ime po dogodku iz leta 1919, ko so se čete legionarjev Gabriela D’Annunzia od tod odpravile podvigom naproti proti Reki.
Pobratenje s slovensko Metliko je povezano s partizanskimi boji iz časa druge svetovne vojne, za katere je občina Ronke prejela srebrno vojaško medaljo za hrabrost.
Danes so Ronke znane predvsem po letališču Furlanije Julijske krajine, ki od leta 2007 nosi ime furlanskega raziskovalca Pietra Savorgnana di Brazzà. Letališče je bilo ustanovljeno leta 1935 kot poligon za letalske treninge 4. lovske eskadrilje, nastanjene v Gorici. Na začetku so ga uporabljali tudi za dodelavo in preizkušanje letal, proizvedenih v tržiških ladjedelnicah (tedaj imenovanih CRDA). Zemljišča so bila po koncu druge svetovne vojne zapuščena. Na delu zemljišča je bila v petdesetih letih 20. stoletja zgrajena letalska industrija Meteor, ostala zemljišča pa so izrabili za gradnjo novega regijskega letališča, ki so ga slovesno odprli z letom proti Rimu 2. decembra 1961. Od tedaj je promet na letališču v neprestanem porastu.
Današnjo okoljsko podobo Ronk kroji večinoma novejša stanovanjska gradnja, razporejena okrog starejših središč. Gradnja stanovanj je ves čas v porastu. V neposredni okolici Ronk najdemo številne že začrtane udobne poti, ki nam ponujajo možnost prijetnih izletov, na katerih lahko poglobimo svoje poznavanje naravnega okolja. Vzhodno od Selc se nahaja mikaven park Močile (Parco delle Mucille), ki se razprostira okrog treh umetnih jezerc, ki so nastala kot posledica izkopavanj za potrebe bližnje zažigalne peči, ki danes ne obstaja več. Če sledimo poti v isti smeri pridemo do Sprejemnega centra Gradina, kjer vstopimo v regionalni naravni rezervat Doberdobskega jezera (lago di Doberdò) in Prelosnega jezera (lago di Pietrarossa). Od vzpetine, ki na severovzhodu omejuje občinski teritorij in jo sestavljajo Kosiči (monte Cosich), Sopraselz in proti zahodu Sei Busi, se odcepijo številne poti, ki vodijo proti drugim krajem na planoti, kjer med avstrijskimi in italijanskimi strelskimi jarki, spomeniki in številnimi drugimi pričanji prve svetovne vojne, lahko občudujemo morfološke značilnosti, favno in floro soškega Krasa.